(V celoti objavljeno s pisnim privoljenjem avtorja.)
Piše:
Oprostite, ampak trener ni nekdo, ki se na igrišču ali v telovadnici dere na ves glas, često kaznuje in žuga s prstom mladim nadebudnim najstnikom, ki zlepa ne upoštevajo njegovih dobronamernih navodil.
Z vsem spoštovanjem, ampak konstantno dretje na nogometnem igrišču, če ocenim tako na prvo žogo, ni vzgoja. Ni trening. Ni vse skupaj nič …
Dretje ima svojo vlogo, morda. Včasih, občasno. Morda celo nikoli. Definitivno ne na vsakem treningu. Tudi ne na vsakem drugem treningu. Niti ne na vsakem tretjem treningu. ‘Kaznovanje’ z dodatnimi sklecami? Tekom? Podaljšanim treningom? Haha, dober štos … Niti štos ne, žalostinka.
Če to pospremimo še z obsedenim lovom na lovorike, zmage in ambicioznim oblikovanjem mladega športnika v bodočega Michaela Jordana, ki bo dvignil Slovenijo na globalni zemljevid, tako kot to trenutno počne Luka Dončič, medtem ko se mu čisto tako mimogrede na bančni račun stekajo milijoni …
Ljudje, prosim bodite realni, takih srečnežev, kot je Luka Dončič in podobnih, je res zelo zelo zelo malo. Vsi ostali so potencialne vojne žrtve … se opravičujem, ne vojne, športne. Čeprav se ne čudim moji podzavestni a nespoštljivi uporabi besedne zveze ‘vojne žrtve’ (nespoštljivo do tistih, ki so dejansko na lastni koži okusili surovost vojne), glede na to, da kot kineziolog opazujem in pomagam poškodovanim mladim športnikom, ki imajo pri 19ih letih že predebelo zdravstveno kartoteko mnenj zdravnikov specialistov.
Da ne omenjam, koliko mladostnikov na tej svoji športni poti polni poškodb ne zna nič drugega, kot le trenirati in poslušati dretje trenerja. Morda kdo zmore uspešno zdelovati še šolo in tu in tam skočiti na kak randi ali dva.
Vse zato, ker je 0.1% ali še manj možnosti, da postane naslednji Luka Dončič. Bolje, da začne igrati Loto, posledica je tu zgolj stran vržen denar. Vmes pa ko meče denar skozi okno, ima lahko čas in energijo, da odrašča, se uči, dela življenjske napake, se uči skrbeti za svoje zdravje …
Glejte, kot kineziolog še kako cenim pomembno vlogo športa. Ne cenim pa početja odraslih, ko na plečih otrok in mladostnikov uporabljajo šport za cilje, katerim šport v svoji osnovi sploh ni bil namenjen.
Naj obrazložim na lastnem primeru.
Ne pretiravam, ko trdim, da me je trener v mojih najstniških letih (ko mnenje in volja staršev ne šteje kaj dosti več) usmeril na pravo pot. Ko pri 14ih letih nehaš poslušati lastne starše, potrebuješ nov vzor, novega vodjo, mentorja.
Jaz sem imel srečo in sem ga dobil. Trenerja, ki je s svojo karizmo prepričal prestrašenega fanta, da obleče kimono in se poda v najboljšo šolo mojega življenja – karate. Ne le to, borilnih veščin sem se takrat bal, a me je hitro prepričal. In užival sem od prvega trenutka naprej. Na začetku ne toliko v sami veščini, saj sem bil od začetka na treningih bolj zaradi njega, ne toliko zaradi udarcev in blokad. Očitno sem podzavestno iskal novo avtoriteto in pojavila se je tako z lepega v obliki trenerja.
Fokus bom držal na trenerju in ne toliko na športu oziroma veščini. Ker on je tisti, zaradi katerega sem danes jaz in ne karate. Seveda tudi zaradi karateja samega, ampak saj veste, lahko imam še tako dobro kladivo, a če bom z njim želel pomiti tla, namesto da bi z njim zabijal žeblje … Trener je mojster, karate pa je orodje, s katerim lahko dela čudeže ali škodo. Če le zna orodje uporabiti na tak način, kot je mišljeno, se z orodjem da storiti veliko dobrega.
Učitelj, mentor, vodja, vzornik IN trener. Ne zgolj ‘trener’ …
Drugače povedano, trener je več kot le zmaj, ki bruha ogenj, šteje sekunde in uči, kako brcniti žogo. Ali v mojem primeru, kako udariti.
Jebeš medalje, zmage in podobno pri 14ih letih. Kako leto prej in tudi potem. Zmage in medalje so del zgodbe, ki seveda imajo svoj pomen. Tudi mi smo trenirali za medalje in zmage. Ampak že tako mladim glavam je trener uspel dopovedati, da se v ringu najprej borimo sami s sabo, šele nato z nasprotnikom. Ne le na tekmovanju, na vsakem treningu. Pozor, ne le na vsakem treningu, skozi cel dan.
Šport, veščina, medalje, zmage in porazi so bili le neke vrste orodja, s katerimi nas je vzgajal tako, kot starši ne morejo vzgajati. Starši imajo svojo vlogo, ostali ljudje v življenju nas vzgajajo in oblikujejo drugače.
Moj trener mi je dal, me izpostavil in mi predstavil marsikaj. Ni me učil le udarcev, gibanja in vztrajnosti pri treningu. Od trenerja sem preko treningov in tekmovanj pridobil pravo simulacijo življenja v malem. V naslednjih odstavkih predstavim del moje najstniške izkušnje s športom.
Disciplina
Borilne veščine si verjetno nobeden ne predstavlja brez discipline. Ko govori trener, potihoma ali naglas, se ga posluša. Druge alternative tu ni. Pika. Ni pregovarjanja in za tišino ni potrebno reči dvakrat.
Nekako se tudi mladostnik zaveda, da četudi se ne pripravljamo za vojno, imamo opravka z udarci in tehnikami, ki so vsaj v teoriji mišljene za obrambo in napad. Veliko prispeva že sam kontekst karateja kot takega, da tudi kot mladostnik veš, da ko je čas za tišino, je čas za tišino.
Pa vendarle, disciplinirani smo bili bolj zaradi njega. Ko smo pričeli, nismo v roke dobili nobene pogodbe, hišnega reda, ki bi narekovala kodeks obnašanja. Pri dobremu vodji oziroma trenerju, to ni potrebno. Na nek način to piše v njegovi telesni govorici. Pogledu. Tonu glasu. Ko čutiš prezenco človeka, ki je moder, čeprav še ne razumeš, kaj modrost dejansko je. Le veš, da je modrejši od tebe in da se splača učiti od njega. Tak človek discipline ne vsiljuje. Enostavno se ob njegovi prisotnosti discipliniraš sam. Ker to tudi želiš. Ne zato, ker se dere, žuga s prstom in kaznuje.
Red
Res je, že sama tradicija veščine, kot je karate, veleva red. Način, kako se zaveže pas okrog kimone. Priklon ob vstopu v prostor. Pričetek v mirni vrsti. Spet priklon. Brez besed pričetek ogrevanja.
Tako kot pri disciplini red tekom treninga počasi leze pod kožo. A ni se končalo le pri tradicijah veščine. Trener je tudi aktivno poskrbel, da nas je redno opominjal na pomembnost reda v življenju. Največ je postoril z lastnim zgledom. Trener je vedno poskrbel, da je bil on in vse okrog njega lepo urejeno. Urejena kimona, njegovo 100% spoštovanje osnovnih pravil in tradicije veščine, točnost oziroma nezmožnost zamujanja. Tistih nekaj papirjev ob urejanju članarin ali zbiranja prijav za razna tekmovanja – ne vem ali namerno ali pač je tak bil, opazili smo, kako lepo vse skupaj teče, ko je v hiši red.
Poleg odličnega zgleda je potem ob pogovorih in občasnih pridigah opozarjal na to, kako je red pomemben povsod v življenju. Zakaj razmetana soba ni ok. Tudi tu ni bilo nobenega dretja. Tudi ko smo se kdaj nespametno in površno postavili v vrsto, vijugasto in brez reda … Nobene potrebe ni bilo po mahanju z rokami in zmerjanju. Le pogled ali dve besedi in v trenutku smo vsi bili v ravni črti, kot pretirano urejena celota. Nobene potrebe po jezi, ker si ga nismo želeli jeznega. Ne zato, ker bi se ga bali … Zato, ker smo ga imeli radi in dejansko nismo želeli jeznega ali razočaranega trenerja – četudi smo ga še prevečkrat ujezili. 😉
Spoštovanje
Ko smo mladi, je seveda najpomembnejša valuta naša podoba v očeh vrstnikov. Še pomembneje, kako pridobiti pozornost simpatije. In kot inteligenten vodja, nas je učil spoštovanja do samega sebe tudi preko konteksta simpatij in romanc. Kajti le ob zadostnem spoštovanju samega sebe in ostalih smo imeli možnost tiste prave zaželjenosti med vrstniki in simpatijami.
Trenirali smo zato, da smo postajali bolj močni, hitrejši, bolj koordinirani, bolj vešči v tehnikah udarcev, blokad, izmikanj, gibanja po prostoru itd. A ne le zato, da se na treningu ali tekmi karseda učinkovito izmaknemo nasprotniku. Ne, vedno nam je dal vedeti, da treniramo TUDI za to, da smo boljši v borbi z nasprotnikom, ne pa ZGOLJ zato. Trenirali smo zato, da smo skrbeli za lastno telo in duha. Da smo bili iz treninga v trening boljši. Ker šele takrat, ko se vlaga fokus, energijo in trud v to, da sem jutri boljši, bom jutri zaradi tega tudi bolj zdrav, vitalen. Kar pa je najbolj pomembno za samospoštovanje. Spoštovanje samega sebe v celoti, ne le lastnega telesa. In ker ljudje SMO telesa, je telesno zdravje in vitalnost eden od temeljev zdravega samospoštovanja.
Večinoma smo se opisanega samospoštovanja učili podzavestno, a naš trener ni ničesar prepustil naključju. Ko je bila priložnost, si je vzel čas in nam dopovedoval, da samospoštovanje veliko šteje. In da ne pride samo od sebe, da je potrebno zanj vestno delati in ga na dnevni ravni vzdrževati. Tudi ko nismo na treningu. Kajti dober karateist ni tisti, ki je dober le v telovadnici oz. na tatamiju. Ne, dober karateist je tisti, ki načela in nauke iz telovadnice spoštuje tudi doma, v šoli, ob prostem času. Dragi Esad, hvala ti že samo za ta en nauk v poplavi ostalih …
Ko pa imamo samospoštovanje, imamo kapaciteto spoštovati tudi soljudi. Zgled je povedal več kot 1000 besed. S tem, ko ni 1x zamudil na trening, nam je dal podzavestno vedeti, da spoštuje naš čas in čas naših staršev, ki so nas vozili na treninge. Spet, ni se ustavil zgolj pri zgledu. Ko je bil čas, nam je jasno obrazložil, zakaj se ne zamuja. In čeprav smo bili mladi, raztreseni in zaljubljeni, smo ga razumeli do neke mere. Če ne takrat, pa sedaj žanjemo sadove njegovih nasvetov v polni meri.
Naj pri spoštovanju omenim še spoštovanje do lastnega telesa. Šport mladih ne sme biti prostituiranje teles mladostnikov. Poškodbe morajo biti znak za alarm in ne stalnica v trenažnem procesu. Visok nivo spoštovanja do lastnega telesa pripelje do fokusiranega treninga, kjer se gre ravno toliko daleč, da sprožamo gibalno, funkcionalno in strukturno adaptacijo, ne pa nepotrebnih poškodb.
V mojih osmih letih sem bil na treningih priča številu poškodb, ki jih lahko preštejem na prste svojih rok. Tu mislim na vseh povprečno 150 (plus, minus) vadečih, mladih in starih. V osmih letih. Pa smo udarjali, se metali po trdih tleh, poleti po asfaltu … V svoji naravi eksploziven šport ali veščina, ki bi lahko na prvi pogled bila magnet za poškodbe. Pa jih ni bilo oziroma zelo zelo malo.
Po drugi strani pa kot kineziolog spremljam kontrast, kako je v istem klubu med slabih 30 mladih igralcev v eni samcati sezoni cca 10 poškodb, od tega 4 hude poškodbe istega tipa. Poškodbe, ki terjajo operacije in mukotrpne rehabilitacije. Če to ni znak za alarm, potem pa res ne vem, kaj je … Je tu sploh prostor za spoštovanje in upoštevanje značilnosti razvijajočega se najstniškega telesa in trenažnih obremenitev?!
Varnost
Ne dolgo nazaj sem na izobraževanju slišal lepo stvar. Četudi je otrok vseskozi v stiski in mu življenjske okoliščine ne dopuščajo lepega in varnega odraščanja, ima vsaka mala pozitivna izkušnja lahko veliko težo. Ko je otrok v kronični stiski in ima možnost spoznati človeka z njim doživeti resnično lepo izkušnjo, pa čeprav le za en dan, mu to lahko služi kot t. i. sidro – primer o tem, da je nekaj lepega možno navkljub slabo razdeljenim kartam v življenju.
Sam sem kot otrok hvalabogu imel srečo in nisem odraščal v problematičnem okolju. A kljub temu sem hvaležen za sidro, ki mi ga je predstavljal moj trener. Zaradi že napisanega in napisanega v prihajajočih odstavkih, sem se v tisti naši mali telovadnici počutil popolnoma varnega. Tudi ko sem imel resnično slabe dni, je bila tista telovadnica zame zatočišče.
Njegova prezenca, modrost, strast do dela z nami in požrtvovalnost me je navdajala s prijetnim občutkom varnosti. Ker nas je imel rad, smo mi imeli radi njega. Ga spoštovali. Se zgledovali po njemu. Kaj ni to največ, kar lahko zblojen mladostnik prejme od avtoritete izven meja domačega okolja?
Že samo védenje, da obstajajo taki ljudje, kot je bil moj trener, me je in me bo za vedno navdajalo z optimizmom do življenja, pa naj bodo dnevi še tako temačni. Zaradi mojega sidra – pozitivne izkušnje z določeno osebo sem dobil dober zgled, ki mu lahko sledim celo življenje in se s pomočjo tega zgleda razvijam naprej v posameznika, ki ga moja neposredna okolica potrebuje.
Odgovornost
Na treningu se nismo pogovarjali le o treningu. Trening nam je bil predstavljen kot košček mozaika celotnega življenja in hkrati poligon za usvajanje življenjskih veščin. Ena od teh je bila tudi odgovornost.
Če se zavežeš sebi in drugim, da boš treninge obiskoval 2x tedensko, potem jih obiskuješ. Prideš na trening tudi takrat, ko se ti ne ljubi. Tudi pri tistih, ki so trenirali tekmovalno, spuščanje treningov iz neopravičljivih ali semi-opravičljivih razlogov ni bilo zaželjeno zgolj iz vidika bodočega tekmovalnega uspeha. Trener nam je polagal na srce, če ne prakticiramo odgovornosti rednega obiskovanja treningov, bomo še toliko težje odgovorno pristopali k večjim in težjim življenjskim izzivom. Seveda je v vlogi športnega trenerja pograjal tudi v smislu: »Spuščaj treninge, spusti zmago.« Ampak vedno, tudi pri mladih tekmovalcih, so bili življenjski nauki vedno na prvem mestu, šele nato lovljenje medalj.
Toplina
Naš trener je neke vrste magnet za ljudi. Morda zato, ker izžareva strast do svojega poslanstva. Zaradi svoje odločnosti, neomajnosti in iskrene želje po tem, da na svoj način, kot mojster in trener, vzgaja mladino, smo bili deležni neizmerne človeške topline z njegove strani.
Kot pravi mojster karateja, brez da bi prosil ali zahteval, je od mene vedno prejemal spoštovanje. Morda celo strahospoštovanje, čeprav ne maram te besede, ker se ga resnično nikoli nisem bal. Ampak ne najdem boljše besede, zato jo pustim stati.
In ravno zato, ker se ga nisem bal, temveč ga spoštoval in imel rad, sem spoznal, kaj pomeni človeška toplina izven varnih meja domačega okolja. Izjemno pomembno spoznanje za mladostnika! Ko veš, da lahko človeško toplino s popolnim zaupanjem prejemaš tudi drugje, ne le v svoji hiši.
Strast
Imeti dober zgled, kako izgleda dobronamerna strast in brezkompromisno sledenje vseživljenjskemu poslanstvu, je v mladih letih veliko bogastvo. Sam sem že kot mladostnik ravno zaradi primera mojega trenerja uvidel, da sta strast in poslanstvo tesno povezana z velikimi življenjskimi uspehi.
Ne le to, strast ki je povezana s poslanstvom, katerega glavni namen je delati dobro zavoljo sebe in drugih hkrati.
Trdo delo
Trdega dela se je sploh v mladih letih najlažje učiti preko telesne izkušnje. Zato je šport ravno pravi poligon, saj v svoji tekmovalni obliki vsebuje instantne nagrade (zmage, medalje …) kot dolgoročne nagrade (izboljšanje samopodobe, boljša telesna pripravljenost …).
Pravi trener, ki dela z mladimi, trdega dela skozi šport uči preko obeh vrst nagrad. Ne le to, poudarja, da dlje kot se za nekaj borimo, večje so nagrade. Uči, kako so tiste hitre in instantne nagrade le del športne poti. Medalja je bolj kompas, ki kaže v pravo smer in skrbi za sprotno motivacijo, medtem ko glavni fokus preseže lov za medaljami in športno slavo.
Odločitev, ali bo športnik jasno in glasno sledil največjim možnim športnim sanjam, prepusti športniku samemu in niti približno mladi športnik ne predstavlja sredstva, s katerim trener izpolnjuje svoje športno-profesionalne apetite po kolajnah.
Trdo delati za naslov prvaka je častno. A le takrat, ko se kot mladostnik trdega dela učim zavoljo bolj trajnih življenjskih ciljev. Ciljev kot je postati nekdo, ki je vreden zaupanja, spoštovanja, prijateljstva, priložnosti za delo itd.
Kaj pomeni biti frajer
Kdo je frajer? Tisti, ki ima boljšo frizuro? Boljši dres? Tisti, ki je glasen in agresiven, po domače bog i batina?
Ničkolikokrat nas je trener posedel in povedal, kaj pomeni biti pravi frajer. Tak frajer, kakršnega si bodo punce še v sanjah želele.
Frizura, dober moped, kopica medalj, razkazovanje svoje ‘superiornosti’ in ‘odraslosti’ v bahanju koliko piv lahko spijem ali koliko cigaret skadim … Dal nam je vedeti, da frajer je tisti, ki je discipliniran, urejen, odgovoren. Frajer je tisti, ki spoštuje ljudi okrog sebe, ki redno skrbi za svoje zdravje, ki zna trdo delati, ki zna uživati na neškodljiv način.
Naš trener je iz nas takrat iz treninga v trening gradil frajerje. Ogromno energije in časa je vlagal v to, da nam je preko zgleda in direktnih nasvetov ter pridig vcepljal tisto pravo sliko frajerja.
In še mnogo več …
Tu bi lahko pisal in pisal ter naštel še veliko več dimenzij, skozi katere nas je preko procesa treningov, tekmovanj in preostalih druženj peljal naš trener.
Ko sem treniral, poslušal njegove štose in pridige, sem imel ves čas občutek, da se z nami pogovarja, kot da smo odrasli. Četudi marsičesa slišanega nismo razumeli, vem da je imel za vsako besedo in dejanje kot vrhunski pedagog vedno premišljen namen.
Česar nisem razumel takrat, sem razumel kasneje. Ali šele sedaj. In ker sem vse to prejemal od človeka, ki je vse skupaj pred našimi očmi temeljil na lastnem zgledu, je vsaj nasvet imel svojo težo.
Namenoma sem bil v tem zapisu dolg, da sem predstavil za moje pojme primer lika dobrega trenerja za delo z mladimi v športu. Šport naj bo za mladega športnika lep, predvsem pa varen poligon za oblikovanje močne in samostojne osebnosti.
Če se komu športna loterija izplača in konča v samem vrhu športnih zvezdnikov, super. A vedite, da tudi ta športnik lahko podleže temni strani profesionalizma, slave in milijonov, če se na poti do ‘vrha’ ni razvil v funkcionalnega posameznika. Glavni fokus v športu mladih pa naj bo s strani staršev in trenerjev ravno to – preko športa pomagati pri razvoju funkcionalnega posameznika.
Na začetku zapisa sem omenil tudi kaznovanje in dretje. Ne zagovarjam teze, da kazen nima svoje vloge v procesu vzgoje, kjerkoli že ta poteka. Zgrešeno se mi pa zdi, da se trener/pedagog iz leta v leto poslužuje enih in istih kazni, za iste ‘prekrške’ in za iste posameznike. Vem, vsak trener ima svoj nabor znanj in izkušenj in da pač nobeden ne more biti vrhunski prvo leto delovanja. Vsi delamo napake, tudi jaz. Žalostno je le to, da se zmote in napake ponavljajo znova in znova iz leta v leto … Da se ne napreduje, da celo ni želje po pedagoškem in metodološkem napredku pri delu z mladimi, ko trenerjem živce parajo eni in isti izzivi.
Še mimogrede, prav dolgo sem razmišljal, če smo v osmih letih od trenerja prejeli kako kazen. Spomnim se na primer, da smo enkrat zjutraj prišli zastonj na trening, saj nas je nekaj zamudilo minuto ali dve. Ko smo se zbrali, nas je trener le razočarano poslal nazaj v posteljo, češ da z zamujanjem se ne pride nikamor … Nobene potrebe po dretju, kaznovanju. Dovolj je bil izjemno močan ‘moralni maček’, ki smo ga še kako čutili vsaj polovico dneva.
Moralni maček pa je bil možen le zaradi vsega tega, kar sem opisal v prejšnjih odstavkih, ko je bilo govora o spoštovanju, redu, disciplini, ljubezni, vzoru in tako naprej. Preko takih in podobnih situacij, ko smo bili deležni situacij t. i. moralnega mačka, smo se naučili največ. Naučili smo se življenjskih lekcij, kjer je bila osnova iskreno in dvosmerno spoštovanje med trenerjem in nami – mladimi športniki.
Hvala
Zato ena velika hvala Esad. Ker si mi serviral pozitivno plat športa in me hkrati opozoril na negativno plat. Hvala, ker si mi bil zgled in kompas. Hvala, ker si močno vplival na to, kako danes gledam na svoje zdravje in sem zaradi tega nadpovprečno zdrav in vitalen. Hvala, ker si mi osmislil pomen zimzelenih a ključnih življenjskih vrednot. Tale zapis ne popraska niti površja vsega tistega, kar si mi podaril.
Hvala in poklon. Oss.
Še večji poklon in zahvala pa mojim staršem, ki so mi omogočili to športno in življenjsko izkušnjo.