Jubilejna 20. Poletna karate šola Savudrija 2020 je bil dogodek, ki nam bo vsem ostal v spominu po “Sredstvih”, “Metodah” in “Količinah”. Principi metodologije ‘Velike reke’ (Kasho Dai), ki izžarevajo fleksibilnost ter življenjska načela in nauke našega senseia Esada Bogaljevića, so se nam vsem vtisnili globoko v zavest, ko je ‘Omote’, ‘Ura’ in ‘Honto’ način življenja demonstriral na previsni gugalnici.
Teden dni karateja pod savudrijskim soncem, gnanim z znojem, modricami in bolečimi mišicami, najboljše opiše spodnji prispevek mojstra Zdravka Mariča in odgovor senseia Esada Bogaljevića.
Tudi tokrat smo dobili nove mojstre.
- Igor Ambrožič in Luka Zlatolas Čekrlić sta opravila izpit za 1. dan.
Čestitke obema!
Imeli smo se izjemno.
Ne zamudite 21. Poletne karate šole 2021. 
SMEROKAZ BISTRE REKE
Nad Savudrijo se je 3.7.2020 začelo ustvarjati električno polje. Elektrostatični kondenz je prešel v dežno ploho in mir, ki je dišal po pričakovanju nečesa veličastnega, je obkrožil sleherno sivo celico tamkajšnjega življa. Trajal je vse do prvega treninga, s katerim je počasi a prepričljivo vznikalo dramilo, sporočilo in pojasnilo; skratka odgovor na vprašanje: kako je to mogoče, da se od 3.7.2020 naprej po severu Istre prenaša neka stvar hitreje kot virus Covid-19. In katera je ta stvar? Že na začetku je jasno, da je to nekaj prijetnega, nekaj izjemnega. Da, res je, gre za izjemne stvari, kot so izkazovanje spoštovanja do sebe in sočloveka, spoštovanje do sadov svojega dela in dela drugih; na ravni odnosov za preplet prijateljstva, skupinske požrtvovalnosti, vzajemnega razdajanja ter dvigovanje zaupanja. Le kaj je to, kar sproža prenos tako pozitivnega energijskega toka srčne topline s človeka na človeka tudi na več kot dva metra razdalje? Tako moč ima lahko samo odvijanje nekega dogodka z neusahljivo tradicijo. »A je morda vstal od mrtvih kolega Nikica Kalogjera?« so se spraševali savudrijski staroselci… »Je morda padel na Crveni rt madžarski satelit, ki je nosil programe za miksanje ljubezenskih pesmi, predvajanih na Radio Ferenzvaroš?« so ugibali madžarski turisti… »Ali pa so morda nad procesijo vernikov ob dnevu svetega Mateja, zavetnika piranskega zaliva, s pomočjo dronov raztresli cvetove temno rdečih vrtnic?« so bili začudeni hrvaški policisti… »Nič od tega,« so, vedoč za pravi odgovor, z mirnim, a odločnim glasom, odgovorili grosupeljski karateisti, člani Shotokan karate kluba Grosuplje. »Dragi Savudrijci, v vaš kraj je prispel duh karateja in nič čudnega, da je prišlo do lokalne epidemije agensa, imenovanega Dobro. To, kar občutimo, občutite, kot Dobro, je nekaj neoprijemljivega. Ne gre za zadetek na lotu, niti za odličen laboratorijski izvid, ne gre za pridobitev dobre službe in niti ne za izognitev nekemu nesrečnemu dogodku. Gre preprosto za odkritje, ki se vam poraja ob naši demonstraciji: da lahko trdo življenjsko delo, izvajano z ljubeznijo in srcem, ob doslednem upoštevanju navodil in vztrajanjem, obrodi zanesljivo in resnično sadove neprecenljive vrednosti.«
Prvi dan
Prvi, ki so vstali, so prehiteli tudi sonce. Prvi dan še čiste kimone, še cele superge, svežina obraza in močna pest. Korakanje do prizorišča prvega jutranjega treninga. Bela oblačila so odbijala žarke pogledov, ki smo jih bili deležni. Ni nam prišel do živega niti hrup motorjev avtomobilov ter čolnov. Vsi občutki so se zlivali v spekter dih jemajoče svetlobe, tla so postajala pozlačena od naših sledi. Pot, po kateri smo hodili na vadbeno prizorišče, nam je kot polnilec za naprave vnašala energijo in moč. Besede v premikajočem se druženju so izžarevale optimizem in ponos, da bomo vsi, prav vsi v naslednjih dveh urah naredili nekaj koristnega zase, za svoje prijatelje in za svet, ki mu pripadamo. In ob prihodu se zvok besed počasi zaduši v valovanju morja, kot pristajajoča ladja prihaja v ospredje glas senseia: odločen, udaren, razumljiv in opogumljajoč. “Prosim vas, obnašajte se odgovorno, ne zlorabite mojega zaupanja v vas… je značilnost pristopa našega senseia, kadar gre za preprečevanje dejanj, ki bi lahko ogrozila delovanje našega kluba. “Spoštujem vas, imam vas rad in zaupam vam” pa so besede, ki ohranjajo in utrjujejo našo povezanost. Ko smo osmislili našo številčnost, nastopi čas za fizično aktivnost. Element za elementom, nakazane slike in zaporedni liki nove kate, vse to so sestavine, ki zagotavljajo odličen obrok življenjskega sladokusja. Tovrsten pristop je recept za zdravje in dobro počutje, tako telesno kot mentalno. Upal bi si trditi še več: spodbuja tudi intelekt, povzdiguje nam vsem življenjsko inteligenco. Karate kot karate, karate kot veščina, karate kot šport, karate kot umetnost, karate kot življenjska okoliščina, karate kot življenje in karate kot nekaj nadživljenjskega. Vse to spoznavamo na naših treningih; nekatere od teh prvin hitro, zadnje bolj počasi, a pot do vseh spoznanj je na tak način zanesljiva in varna. Veliko varnejša od grenkih izkušenj življenjskih dogodkov. Danes smo ponovno vsi skupaj stopili na brv in smo v navezi; na levi in desni je prepad. Ni drugega izhoda kot iti naprej, podpirati, čuvati, spodbujati in umirjati drug drugega, da pridemo čez. Na brvi ni ne mamice ne očija, ni žene ne moža. Smo samo člani naveze, ki mora preživeti. Tam smo drug za drugega, kot telo stonoge, ki stopica po ozki veji. Na koncu te prve etape smo vsi neskončno zadovoljni. V nas se znova utrdi prepričanje: da je premagovanje strahu poseben čar in dar življenja in ko pridemo čez prvi trening, imamo občutek, da nismo prehodili brvi, ampak smo se prebili skozi tunel in prišli do svetlobe za njegovim koncem.
Vmes
Naslednje dni smo bili zjutraj podobni medvedom, ki se prebujajo iz zimskega spanja in tavajo po gozdu, da bi našli hrano. Med hojo proti prizorišču za trening se je slišalo samo drgnjenje delov kimona in drsajoči koraki, ker smo že nekoliko težje dvigali noge. Sonce vsakič kaže svojo moč in se nam simbolično maščuje za to, ker smo ga ob vstajanju prehiteli. Pa vendar smo zmožni premagati bolečino, zategnjenost in posledično psihofizično šibkost. Da, šibkost; težko sprejemljivo, težko prenosljivo in težko izpovedljivo, pa vendar spodbujajočo, kajti že dvajsetič zapored se bomo prepričali, v največji meri šele doma, da se vsak gib, vsak element, tehnika, kata in borba, ne samo povrne, ampak tudi obrestuje. V obliki izboljšanja karateja, zdravja, osebnostne rasti, odnosa do soljudi, narave in Boga. Smo kot metuljeve ličinke, ki z gibanjem in brcanjem v lupini utrujenosti dozorimo do te mere, da ujetost tega ovoja predremo, se osvobodimo, zrastemo, se izboljšamo, dobimo čudovito podobo, v kateri se kažemo drugim bitjem, se kot svobodno leteči metulji zlivamo s čudovito naravo in z izpolnjevanjem poslanstva življenja zbližujemo z Bogom. Ogrevanja so, kot bi mazali kolesja stare ure, ki bi sicer že propadla, če ne bi bila izdelana iz kvalitetnega materiala. In tako »stara ura« oziroma naš karatejski ustroj že po 10 minutah postaja podoben petdesetglavemu zmaju, ki iz vseh 50 grl hkrati z močnim kjajem preseka sicer tiho in mirno šumenje hrvaškega morja. Ob popolnoma usklajenem udarcu z nogo ob tla se v tleh sproži nevidni cunami, katerega sila se v trenutku razširi po površini cele Savudrije. Učinek cunamija na koreninski sistem sproži reakcijo, da se še bolj naježijo iglice borovja v apartmajskem naselju, stari storži popadajo na tla in oddajo svoj bioprostor zametkom novih. Galebji spev zadoni kot odmev na naše glasove, pozornost v okolici se dviga do take mere, da se zravnajo, obrnejo proti nam in nas občudujejo tudi sence. Sence ljudi, hiš, dreves in avtomobilov. Naši treningi so pravzaprav demonstracija življenja. Prihod in odhod, borba in mir, grobost in nežnost, apatija in čustvenost, visoka samopodoba in skromnost, padanje in vstajanje. Po vsakem dežju posije sonce in brez dežja se topline sonca ne bi zavedali, ampak vzeli kot nekaj samo po sebi umevnega. Zato mora biti tudi nasprotje lepega del našega življenja. Kot ostrina globokega trna; ko ga izvlečemo, občutimo olajšanje in kmalu pozabimo na trnovo bolečino, strah in negotovost. In ko govorimo o trnovi poti življenja, jo lahko primerjamo z nešteto takimi občutki. Pomislimo, kakšno je potem olajšanje, če se nam življenje preusmeri iz trnove poti na pot, tlakovano z dobrim počutjem, pogumom, sigurnostjo vase in svoje sposobnosti.
Zadnji dan
Slekli smo prisilni jopič odvisnosti od sodobnih razvad ter železno srajco slabih navad. Ne samo karatejskih, tudi siceršnjih. Ta teden smo oblekli mehko srajco dobrih navad, stkali in si nadeli najlepši jopič. Jopič, ki ni prisilni, ampak zaščitni. Imenujemo ga prijateljstvo. Imeti prijatelje je eden najpomembnejših pogojev za notranji mir vsakega posameznika. Predstavljena lepota Dobrega s strani senseia je prepričala vse; ne samo nas, karateistov, ampak tudi tiste, ki so nas spremljali, naključne mimoidoče, osebje Zatišja d.o.o., hišne ljubljenčke in če verjamete ali ne, tudi tiste, ki so nam do zadnjega dne želeli slabo in tiste, ki so nas tekom let našega obstoja zapustili. V srcih smo se ob Esadovih besedah spomnili na našega vzornika in vsestranskega učitelja prof. dr. Vladimirja Jorge, ki je v teh dneh praznoval 81. rojstni dan. Vsi mu želimo samo najboljše in to še mnogo, mnogo let.
Rojeva se nov zagon, pred dnevi še razglašena kolona nepopustljivih karate borcev dobiva podobo mogočne vojske. Volja do življenjskega ustvarjanja v nas daje občutke, kot da poglabljamo rečne kanale, ki smo jih izbrazdali s svojimi dosedanjimi deli. Tokovi novih znanj utrjujejo njihovo dno in po kanalih se pretaka čedalje bolj bistra voda. Zlivanje teh pritokov tvori reko, imenovano Shotokan karate klub Grosuplje. Z njenim neprestanim očiščevanjem se riše podoba novih mojstrov; mojstrov, ki že leta in leta našemu klubu predstavljajo največjo dragocenost.
Verjetno Nikica Kalogjera res ni vstal od mrtvih, verjetno res ni padel noben satelit in niti niso droni metali cvetja; morda pa je Nikica ob pogledu iz nebes na našo kato Kasho dai nidan ustvaril novo skladbo, ali pa je morda madžarski satelit ob našem randoriju na radio Ferencvaroš lansiral naročilo za najlepšo pesem ta hip, morda so udeleženci procesije ob korakanju mimo prizorišča naših treningov zapeli Ave Mario… kdo ve, kaj od tega se je zgodilo. A ne glede na to, dejstvo je, da električno polje, ki smo ga ustvarili s svojo 20. Poletno karate šolo v Zatišju, ostaja in čaka, da se julija 2021 vrnemo in napišemo novo čudovito zgodbo.
Zdravko Marič, 4. DAN
Moje življenje, moja življenjska pot, steza polna blata, trnja in ovir je porodila najlepšo
vrtnico na katero sem zelo ponosen. Sedaj, ko moji učenci, moji prijatelji, moji mojstri na takšen način in s takšnimi besedami opisujejo svojo stezo in nauke prejete od mene, moja vrtnica – pri vsej svoji lepoti – pridobiva še nepopisno opojen vonj.
Kar je najbolj pomembno je, da to ni konec. To je šele začetek!
Trdno sem prepričan, da bo moja vrtnica dala šipek v katerem bo mnoštvo semenk iz katerih bodo vzklile nove, lepše in še bolj dišeče vrtnice.
Moja sreča je velikanska. V meni se rojeva neizmerljiva želja, da v tem vrtu še dolgo uživam.
Shihan Esad Bogaljević, prof., 7. DAN, kyoshi
