Skozi zgodovino prepoznavanja in razvoja učinkovitih borilnih tehnik in sekvenc se je pojavila potreba za učinkovito ohranjanje in generacijski prenos. V časih, ko papir še ni bil splošno razširjen in se je znanje prenašalo zgolj skozi izročilo, so mojstri učitelji izkustvene in ‘preverjene’ sekvence ter ‘skrivnosti’ združevali v zaporedja, ki so jih uporabljali pri treningu svojih učencev.

V karateju točno določeno zaporedje tehnik imenujemo kata/forma in predstavlja orodje za učenje in ‘avtomatizacijo’ gibov ter način prenosa znanja, tako veščine, kot aplikacije. Na začetku so kate služile za trening samoobrambe in učenje uspešnih borbenih tehnik iz realnih pretepov. To so bili časi, ko so se borilnih veščin učili za preživetje! Pozneje so se razvile kate s kontekstom določenega vidika/koncepta, ki naj bi ga izvajanje kate razvijalo (ravnotežje, orijentacija, jačanje nožnih/ročnih mišic …). Poleg pravilnega izvajanja kate učitelj razloži tudi pomen in možno aplikacijo gibov oziroma bunkai (bistvo kate), učenca pa spodbuja k čim širšemu razumevanju možnih aplikacij. V različnih stilih karateja se je nabralo že nekaj sto kat.

Bunkai dobesedno pomeni ‘analiza’, v karateju pa se izraz uporablja za razčlenitev tehnik in gibov v katah ter njihovo aplikacijo/uporabo v dogovorjenem ‘sparingu’ s partnerjem oziroma večimi partnerji. Izvajanje bunkaia privede do boljšega razumevanja namena ter uporabnosti tehnik in gibov v kati.

Dokler so mojstri naenkrat imeli enega ali največ dva’ učenca, so za pravilno izvajanje gibov učenca preprosto popravljali do pravilnega izvajanja. Ko pa sta Anko Itosu (Funakoshijev učitelj) leta 1901 na Okinavi, ter pozneje (od 1922) Gichin Funakoshi v Tokiju začela karate učiti večje skupine učencev, se je takoj izkazalo, da je potrebna sistematizacija ter poimenovanje karate elementov. Predvsem Funakoshi je, da bi karate približal čim večjim množicam, poleg sistematizacije, veliko tehnik tudi optimiziral.

Učenje karateja večjih skupin ni več omogočalo tako diskretnega odnos med učiteljem in učencem, kot je to bilo mogoče samo z enim ali dvema učencema. Zaradi zapletene zgodovine karateja, ter potrebe po poimenovanju, sistematizaciji in optimizaciji izvajanja kat, se je marsikatera skrita modrost izvirnaga bunkaia v optimiziranih ‘čistih tehnikah’ izgubila.

Zato so se razvile tri metode analize kat oziroma bunkaia !

Omote Bunkai – “Točno tako kot izgleda”.

Omote v japonsšini pomeni ‘površina’.

Če v kati nekaj izgleda kot blok, je to blok.
Zagovorniki te metode pravijo, da mora biti bunkaj preprost in enostaven za pomnjenje.
Napredni učitelji uporabljajo omote bunkaj pri začetnikih in včasih za enostavno ponazoritev elementov pri učenju nove kate.

Ura Bunkai – “Skriti pomen”.

Ura v japonsšini pomeni ‘iza’, ‘zadaj’.

Gre za napredno razumevanje tehnik in elementov kate.
Zagovorniki te metode pravijo, da je karate vedno učinkovita borilna veščina, in da so mojstri, ki so kato razvili, v njej skrili ‘uničujoče’ elemente.
Učitelji vzpodbujajo ura bunkaj pri naprednih učencih za iskanje eksotičnih in atraktivnih rešitev. Tako lahko na izgled ‘preprost’ gib ali kombinacija gibov privede do rešitve z atraktivnim metanjem, davljenjem, vzvodom, ali čim še bolj izvirnim.

Honto Bunkai – “Ulični pretep”.

Honto v japonsšini pomeni ‘realen’, ‘resničen’.

Gre za ‘brutalno’ resnico tehnik v kati.
Zagovorniki te metode pravijo:
– da omote bunkai sicer izgleda kot kata, vendar je nerealen, in
– da je ura bunkai sicer učinkovit, vendar včasih niti malo več ne spominja na kato.
Gibi v kati so že stoletja z namenom takšni kot so! Zavedati se moramo zavajajoče notacije uchi’ in ‘uke’ saj stari mojstri bloka – v današnjem pomenu besede – niso poznali. Za njih je obstajel se ‘sprejem’ (ukeru)! Ne smemo pozabiti, da je sistematizirano poimenovanje gibov in tehnik staro šele dobrih 100 let!

“Karate je preprost in učinkovit !”

Shihan Esad Bogaljević, 7. dan, kyoshi