Vse se je začelo nekega dne v septembru leta 1974, ko je mlad, nadobudni gimnazijec pred telovadnico videl skupino fantov s torbami na rami. Radovednost ga je popeljala, da je šel za njimi in jih opazoval pri treningu boksa. Ni se mogel upreti, da se ne bi preizkusil tudi sam. Kljub krvavemu nosu po polurnem preizkusu z veliko manjšim partnerjem je bil odločen, da naslednji dan poskusi še enkrat. Ob istem času, na istem mestu, isti fant, prepričan, da tokrat na njegovem obrazu ne bo krvi. A glej, tokrat je pred telovadnico čakala druga skupina fantov. In njihovega trenerja je mladenič poznal. Bil je Milorad Mićo ZARIĆ, iz višjega letnika iste gimnazije. Po kratkem pogovoru je mladeniču povedal, da boks ni zanj, in ga povabil na ogled predstavitve SHOTOKAN KARATEJA. Sede na parketu je fant poslušal razlago, v mislih še vedno pri včerajšnjem dogodku, ko je njegovo pozornost nenadoma pritegnil nenavaden »ples«.
Bila je kata BASSAI-SHO. V fantu, v meni, mladem Esadu, je razvnela tako silovito ljubezen, da je vse ostalo postalo skorajda nepomembno.
Mnogo let kasneje, septembra 1991, spet krvavi nosek. Tokrat od mojega sina. »Darilce« mlajšega in manjšega fantička pred stolpnico, v kateri smo stanovali. Moja odločitev je bila hitra – vpis obeh v karate klub, tokrat sankukai.
V klubu sem zelo hitro napredoval in kmalu prevzel vlogo enega od trenerjev. Organizacije in vodenja kluba sem se učil od zelo dobrega trenerja Vlada PARADIŽNIKA.
Nisem prepričan, če so to v Sankukai klubu tako razumeli, ampak vseeno. Razvojna pot – SHU HA RI – me je pripeljala do tega, da sem se leta 1999 vrnil k SHOTOKAN KARATEJU, in že naslednje leto smo s skupinico prijateljev začeli trenirati kot enota ljubljanskega Karate kluba EXTREM Slovenske novice, ki ga je vodil moj prijatelj in shotokan soborec iz mlajših let prof. Grade MILENKOVIČ. Težav k sreči nismo imeli, razen prostorskih, a nam je pri tem prijazno pomagal ravnatelj OŠ Louis Adamič Dare GABRIJEL – pod pogojem, da se klub registrira v občini Grosuplje.
In tako smo leta 2000, pred 20 leti, ustanovili in registrirali SHOTOKAN KARATE KLUB GROSUPLJE, čigar prvi predsednik je bil dr. Saša Trampuž in v katerem je že takrat treniralo okoli 60 karateistov.Zaradi kakovostnega dela z mladimi in vrhunskih športnih rezultatov se je hitro pojavila potreba po širitvi. Odprli smo nove enote : ŠKOFLJICA, ŠMARJE – SAP, VIDEM – DOBREPOLJE, VIŠNJA GORA, ŠENTJURIJ, VELIKE LAŠČE, LAVRICA, LOŠKI POTOK, VELIKI GABER, ŠENTLOVRENC, LJUBLJANA RAKOVNIK, LJUBLJANA PODUTIK. Klub je v teh najboljših časih štel od 250 do 300 članov. Preveč dela za samo enega človeka!
Preko Karate zveze Slovenije smo na Fakulteti za šport Ljubljana izobraževali nove trenerje in jih vključevali v delo po enotah. Po petih letih smo izbrali novega predsednika Martina KRIŽMANA. Velika obremenitev, zahtevno delo in veliko število enot so vse bolj zahtevali profesionalnega trenerja. Zato sem zapustil redno službo in se začel ukvarjati samo s karatejem.
Po 15 letih sem poleg vodje in glavnega trenerja prevzel tudi funkcijo predsednika kluba.Navkljub ljubosumju, podtikanjem in govoricam smo uspeli. Dokazal in dokazali smo, da nismo muha enodnevnica. Delavnost, navdih, želja po napredovanju in uspehu so bili močnejši od vseh težav. Kdor dela, dela seveda tudi napake, mu je kdaj težko, se spotakne, pade in ne zmore vedno vsega. A sem po vsakem padcu vstal in svojo pot, DO, nadaljeval močnejši in bolj odločen.Moja filozofija, način prenosa znanja, moj pristop in nesebičnost so se nenehno izboljševali, tudi zato, ker sem se bil vedno pripravljen učiti in raziskovati.
Hvaležen sem vsem svojim učiteljem: prof. dr. Iliji JORGI, prof. dr. Dušanu DAČIĆU, senseiju Hiroshiju SHIRAIJU, senseiju Hidetaki NISHIYAMI, senseiju Vladu PARADIŽNIKU.
Najbolj pa sem hvaležen najboljšim učiteljem – svojim UČENCEM ter prijatelju in vzorniku senseiju prof. dr.Vladimirju JORGI.
Vse, kar sem imel, čas, zdravje, znanje, izkušnje, veščine, vse svoje sposobnosti in tudi del družine, sem dal karateju. Ni mi žal. Če bi bilo treba, bi vse ponovil. Bilo mi je usojeno in to poslanstvo sem prevzel.In zato, ko se po 20 letih vprašam, ali je bilo vredno truda, ali bi mogel boljše, več ali drugače, poznam odgovor. Nisem mogel več, boljše ali drugače, ker sem vse, kar sem imel in znal, dal. Več nisem imel. In bilo je vredno!
Moji učenci so danes dobri karateisti, dobri športniki, izobraženi ljudje zdravega duha.
Marsikdo bo imel komentar na moje delo, nekateri pozitivnega, drugi ne. To ni toliko pomembno. Bolj je pomembno, da sem sam s seboj zadovoljen in na svoje delo ponosen.Če si zaslužim pohvale in nazive, vedo tisti, ki so mi jih podelili. Kakšen učitelj, SENSEI, sem, naj sodijo tisti, ki sem jih učil in jih še učim.
In če menijo, da je moja pot prava in dobra, naj jo nadaljujejo. Seveda na svoj način.
Jaz pa bom vsakomur vedno v pomoč. Gremo skupaj v novih 20 !

Vaš sensei Esad Bogaljević
(Shihan Esad Bogaljević, prof., 7. DAN, kyoshi)